Zamislimo si, da je dobro osvetljena fotografija kot pravilno napolnjen kozarec vode. Če je vode preveč, bo šla čez rob, če je vode premalo, bomo žejni. Količino vode lahko uravnavamo s pomočjo dveh mehanizmov; čas polnjenja in odprtost pipe. Ta dva parametra imata svojo analogijo tudi v fotografiji; čas polnjenja je osvetlitveni čas, odprtost pipe pa ustreza odprtini zaslonke.
[/IMG]

Osvetlitveni čas
Dlje časa kot bomo pustili vodo teči, več jo bo v kozarcu. Enako velja v fotografiji, da dlje kot pustimo "vrata" svetlobi odprta (pravilneje se reče zaklop), več svetlobe bo skozi objektiv vstopilo na film ali senzor. Tipični osvetlitveni časi, ki jih imajo aparati že nastavljene, so običajno izraženi z ulomkom 1/8000 pa do 1/2 (kar pomeni ena osemtisočinka sekunde oziroma ena polovica sekunde). Daljši časi so potem v sekundah. Mnogi aparati zaradi krajšega pisanja pri ulomku 1/800 sprednji del izpustijo in napišejo samo 800.
Daljši osvetlitveni časi pomenijo pri gibajočih se objektih bolj zamazano sliko, krajši pa bolj zamrznjeno. Spodaj je nazoren primer:
[/IMG]


Zaslonka
Odprtina zaslonke je kot odprtost pipe. Bolj kot odpremo pipo, več vode bo steklo. Sedaj je že jasno, da je odprtost pipe v obratnem sorazmerju s časom polnjenja, če naj bo kozarec poln. Bolj kot je pipa odprta, manj časa bomo polnili.
Zaslonka je vstavljena nekje v sredini objektiva in deluje podobno kot zenica našega očesa. Ob močni svetlobi jo zapiramo, ob šibki odpiramo:
[/IMG]
Številke, ki označujejo odprtine so večkratniki √2: f/1*, f/1.4, f/2, f/2.8, f/4, f/5.6, f/8, f/11, f/16, f/22 (...), to pa zato, ker ima vsaka naslednja stopnja za POLOVICO manjšo površino (torej prepušča pol manj svetlobe), zaradi česar se premer krogca zmanjša za √2.

*Ulomek z f v števcu nam pove, koliko je velika dejanska odprtina zaslonke; pri 50 mm objektivu, dejanski premer zaslonke pri vrednosti 8 izračunamo tako 50/8 = 6,25 mm. Objektivi, ki naj imajo čim nižje zaslonke, morajo biti torej velikih premerov, kar pomeni velike leče, ki so drage za izdelavo.

Z manjšanjem odprtine zaslonke (torej večanjem števila, ki jo označuje) se veča tudi globinska ostrina. Zamislite si lahko, da bolj kot je zaprta pipa, ostrejši je curek vode... Globinska ostrina pomeni, da je globina območja, kjer je slika ostra, večja. Poglejte si tale primer.


ISO
Če vse drugo odpove, potem je zadnji mehanizem, s katerim si lahko v temnih območjih pomagamo ISO vrednost. ISO vrednost pomeni občutljivost seznorja ali filma. Običajne vrednosti so 50, 100, 200, 400, 800, 1600 (itn) ISO. Vsaka naslednja stopnja je za še enkrat večja, kar pomeni, da se je senzorju (filmu) občutljivost še enkrat povečala. V praksi pomeni, da pri prehodu iz 100 na 200 ISO lahko zaslonko zaprete za eno stopnjo ALI osvetlitveni čas skrajšate na polovico (recimo iz 1/60 na 1/125). Pri prehodu iz 100 na 400 ISO, lahko zaslonko zaprete za 2 vrednosti in ne 4,kot bi nekdo intuitivno lahko rekel (100x2=200, 200x2=400 - torej smo izvedli samo dva koraka večanja za še enkrat).
Seveda pa tak manever terja svoj davek. Spomnite se iskanja postaj pr starih radijskih sprejemnikih. Včasih naletimo na šibek signal, ki ga potem poskušamo z večanjem glasnosti okrepiti, da bi bolje razumeli govor. A kakor jačamo glasnost, tako sorazmerno jačamo tudi motnjo - šum. Postopek je v fotografiji popolnoma enak; z jačanjem signala se jačajo tudi motnje. Posnetek pri 400 ISO bo imel več šuma kot posnetek pri ISO 100. Samo poglejte si tole:
[/IMG]