Blogressive

To zgodbo vam ne pripovedujem jaz.
To zgodbo ste mi povedali vi.

Nekoč je bil človek in bil je srečen. Vsak dan ko je prilezel iz svoje votline, se je odpravil iskat hrano, kajti lakota v njegovem želodcu je bila močna. Našel je hrano, jo pojedel… nekaj podobnega je storil tudi z vodo veš čas pa je vdihaval zrak. Živel je od planjav in živel je od potoka… Živel je od vsega in z vsem kar ga je obkrožalo in bil je srečen. Tudi potok je bil srečen, zakaj rad je namenil nekaj svoje vode da bi odžejal lačna bitja. Tudi planjave so bile srečne, približno zaradi istega razloga.
Človek je ubijal. Ubijal je nedolžne živali, ki jih je nato pojedel. Mati Narava mu tega nikoli ni zamerila, saj je vedela da tudi tiger ubije človeka, da se nahrani.
In tako je stvarstvo živelo v sožitju… Narava je dajala, človek je vzel. Človek je dal, Narava je vzela. Človek je rad poslušal piš vetra in žuborenje potoka in rad se je uzrl v zahajajoče Sonce. Človek je ljubil Naravo, ker mu je nudila dom, varnost in mu polnila dušo. Narava je ljubila človeka, ker je bil njen sin, prav tako kot potok in nebo in prav tako kot tiger ali podgana. Če prav pomislim je bil človek v tistih časih še del Narave.
Narava je ljubila človeka.

Ljubila ga je celo preveč. In ko človek ni več mogel ujeti tigra niti podgane, zakaj navadila sta se hitreje teči, se ni potrudil, da bi tudi on tekel hitreje.
Usedel se je na skalo in razmišljal. Čeprav v tistem času ni niti najbolje vedel, kako se razmišlja. V bistvu tega ni nič bolje vedel kot njegov brat tiger in sestra podgana.
Le da sta ona dva tekla hitreje.
Ker človek ni hotel teči hitreje, kajti preveč je bil zaverovan v svoje misli, je začel propadati. Ni bil več on tisti ki je tekel hitreje, ni bil več on tisti, ki je prišel z mrtvim tigrom v rokah domov. Bilo je obratno.
Človek je sedel na skali in razmišljal. In zdi se, da na tej skali sedi še danes. Na začetku je bil ogenj in bila je sulica. In pod njo so padale živali. Ni bilo važno če je človek žival pojedel ali ne. Sedaj je imel moč da jo zlahka ubije. In te moči ni zanemarjal.
Človek je sedel na skali in razmišljal.

Dognal je, da ne bo nikoli več noben tiger prišel domov z mrtvim človekom v gobcu. Dognal je, da se bo od zdaj naprej potok umikal njemu in ne on potoku in dognal je, da ne glede na to kaj je pred njim, se bo on spretno izmaknil in živel dalje.

Mati Narava je bila jezna. Razjezilo jo je človeško razmišljanje, zakaj človek je bil pozabil kam spada, pozabil je na veter in planine, polja in nebo…
Mati Narava je bila tako jezna, da je pustila človeka naj gre.
In človek je šel. Šel je po čudnih poteh. Po poteh ki mu jih Narava ni začrtala.

Svojo staro mati je popeštal, spremenil in prilagodil tako, da jo je zasužnjil. Naučil se je ubijanja. Ubijal je vse kar mu je stalo na poti. Tudi sočloveka. Predvsem sočloveka.

In sedaj ko se po njenih žilah pretaka kerozin in sedaj ko je petje kitov zamenjal ropot ladijskih vijakov in ko je pesem ptic izginila za zavesami žveplovega monoksida.

In mati je postala hišni ljubljenček svojega lastnega otroka.
In bratje in sestre so postali le neka čudna splošno sprejemljiva dejstva.
In človek človeku je postal tujec.