Erasmus student's diary

Sem tako zaspan, da sem si umil zobe, se napol stuširal in si po pomoti še enkrat umil zobe, pa vendar želim pred spanjem napisati tale zapis, saj bi rad z vami, dragi bralci, delil nekaj misli, četudi bodo te stanju primerno nepovezane.

Moj dan se je začel že ob štirih zjutraj. Tako zgodaj sem moral namreč vstati, da sem ujel vlak za Ljubljano sedem minut pred peto. Skupaj s prijateljem in njegovim očetom smo se namreč namenili pomagat v Železnike.

V zadnjih dneh smo lahko neprestano spremljali poročila o povodnji, ki je prizadela prebivalce Selške doline, Kropo, bolnico Franja, … (Grozno mi gre na živce vsakodnevno lajnanje o bolnici Franja. Spomenik evropskega pomena gor ali dol, najprej je treba poskrbeti za ljudi!) Ob katastrofi so se mi porajala mnoga čustva: od občudovanja rušilne moči narave, do sočutja s prizadetimi in nazadnje veselja ob množičnem čudovitem in velikodušnem odzivu mnogih rojakov. Slovenci smo kljub pregovorni sosedski nevoščljivosti ponovno pokazali, da znamo z veseljem darovati (na misel mi pride 2 Kor 9,7) in pomagati bližnjemu v stiski. Navdušil me je hiter odziv gasilcev, civilne zaščite, vojske, humanitarnih organizacij, poročanje medijev (razen že omenjenega jokanja in stokanja zaradi bolnice Franja), včerajšnji dobrodelni koncert, najbolj od vsega pa neverjetna vsota, ki je bila včeraj zbrana in množičen odziv prostovoljcev, ki so se odpravili na prizadeta območja.

Čeprav bomo z družino darovali tudi nekaj denarja, sem včeraj razmišljal, da bi pomagal še s prostovoljnim delom. Vzpodbudila me je akcija skavtov pa tudi študentov, ki bi se ji z veseljem pridružil, a sem obvestilo žal dobil prepozno. Zvečer sem torej poklical prijatelja, da bi dorekla, kaj početi v soboto, saj sva se prejšnji teden dogovarjala za obisk hribov. Ko mi je povedal, da se z očetom odpravljata v Železnike, sem se jima z največjim veseljem pridružil.

Na Rakovnik sem prišel že ob pol šestih, zato sem se v čakalnici usedel na klop, s prekrižanimi rokami naredil blazino in zaspal. Zbudilo me je zvonjenje mobilnika: bil je prijatelj, ki me je že čakal zunaj. Kot bi mignil smo bili v Škofji Loki in kmalu smo lahko opazovali opustošenje, ki so ga povzročile podivjane vode. Vsi smo videli pretresljive fotografije in posnetke škode, ampak šele, ko opustošenje doživiš v živo, te resnično pretrese. Na kratko: nismo našli župnika, v OŠ smo oddali pakete z oblekami, javili smo se na občini, lopatali smo na dvorišču toplarne, po malici smo odšli v Tehtnico, kjer smo čistili stroje, materiale, polizdelke, orodje in predvsem z velikimi brisalci odrivali vodo v kanale, obiskal nas je predsednik vlade, gospod Janez Janša, utrujeni, a zadovoljni smo se vrnili domov. Resnično lepo je bilo videti množice gasilcev (bili so resnično od vsepovsod), vojakov in prostovoljcev, ki so združili moči in darovali svoj čas za pomoč bližnjemu. Pohvaliti moram tudi skrb za prostovoljce, saj smo dobili sendviče in topel obrok! Hvala lepa.