Friday, 25. January 2008, 22:46:44
Nekateri zlorabljajo/uporabljajo blog v terapevtske namene. Vsakokrat, ko napišem zapis, sicer doživim takšno ali drugačno katarzo, vendar pa se pisanja nikoli nisem lotil izključno s tem namenom. Vse je enkrat prvič.
Včeraj je bil eden najlepših januarskih dni, vsaj v Ljubljani, kjer sem dan preživel jaz. Preživel sem ga v računalniški učilnici na naši fakulteti (FRI), kjer sem ta teden dežural. Od 10h do 18h sem ždel za ekranom svojega prenosnika. Prvo polovico "delovnika" mi je družbo delal kolega Tomaž, drugo polovico pa sem sameval. Kako ne bi, ko pa je bilo zunaj tako lepo vreme! Učilnica je bila sicer odprta z namenom, da bi lahko študenti prišli delat na seminarskih nalogah. Ko sem ob 18h zaklenil učilnico, luči nisem ugašal, ker je sploh nisem prižgal, kar je varnostnika, ki je dvakrat prišel naokrog, močno začudilo. Vprašal je celo, če me ni nič strah, lump. (V ponedeljek me je namreč počakal za vogalom in me ustrašil, kot 6 letni otrok. Čeprav bi me, če bi mu potegavščina perfektno uspela, lahko kap (na srečo sem, še preden je skočil predme, izza vogala zaslišal šumenje), sem se pridružil njegovemu otroškemu veselju in se od srca nasmejal.) Prijaznemu varnostiku sem torej oddal ključ, izmenjal nekaj besed o tekmi Slovenija-Danska, ki se je pravkar začenjala in si jo je nameraval ogledati, ter se poslovil. Ko sem stopil ven, sem najprej z užitkom vdihnil hladen večerni zrak in še zadnjič občutil obžalovanje za izgubljenim dnevom v naravi. Obul sem si rolerje in se počasi odrolal proti Rakovniku. Spotoma sem si v knjižnici za sestro izposodil še par knjig. Pod vznožjem klančka, na vrhu katerega kraljuje cerkev Marije Pomočnice, sem se odločil, da sem si za osemurno trpljenje v zaprtem prostoru zaslužil enega ježka. Ne tistega od Ljubljanskih mlekarn, pač pa tistega od Zmajčkovega butika (če sploh še obstaja, ježkov se namreč spomnim od tam). Ko sem se vzpenjal proti cerkvi, sta svež zrak in čokolada pripomogla k izboljšanju razpoloženja. Zavil sem mimo cerkve, v stavbo A, kjer me je ob 20h čakal sestanek za
PGS. Kaj je to, lahko izveš na spletni strani, ki pa je tako bedna, da njen obisk močno odsvetujem. Za njeno izdelavo sem sicer zadolžen jaz, ampak zaradi pomanjkanja motivacije in zaradi ravnodušnosti ostalih članov organizacijskega odbora (razen častne izjeme), ki je še dodatno zbila motivacijo, prvotne različice nisem nadgradil, kot je bilo načrtovano. (Na
http://www.w3schools.com/ sem si malo prebral o html-ju in css-ju, potem pa sem zadevo spisal večer pred
srečanjem mladih v Stični, ko smo se dogovorili, da je skrajni čas, da stran začne delovati. Zadnje popravke sem naredil še zjutraj, preden sem se tudi sam odpravil v Stično. O tem, kako dolgo sem s tem odlašal, raje ne bi.) Enkrat vmes sem poskusil s selitvijo na
Joomlo, pa me je zafrustrirala napaka na strežniški strani in sem zadevo pač pustil stati. Do včeraj, ko se je ravnodušnost ostalih članov organizacijskega počasi umaknila zaskrbljenosti, saj se igre nezadržno bližajo, spletna stran pa je (ni, pa bi morala biti) pomemben vir informacij. Če bi mi že prej postavili kakšen ultimat, kakšen rok, če bi me kdo nadrl, bi bila stran že zdavnaj narejena. Notranje motivacije, kot rečeno, ni bilo, zunanje pa tudi ne. (Samo za občutek: od 25. marca, ko sem odprl mailing listo za namene komunikacije med člani organizacijskega odbora, pa do danes, to je v natanko desetih mesecih, se je nanjo nakapljalo zgolj 33 sporočil. Na mailing listi organizacijskega odbora
strokovne ekskurzije v ZDA je bilo v 3 mesecih 974 sporočil, od tega sem jih sam prispeval več kot 225. Razlika v motivaciji je očitna.) Če bi vsaj kdo, razen Domna, ki je zadolžen za prostovoljce, vsaj poslal kakšno besedilo za objavo na spletni strani, pa bi naredil migracijo na nek
CMS že zato, da bi lažje objavljal novosti, oziroma bi jih lahko objavili kolegi sami. No, zdaj smo vzeli paket pri
Hitrosti, tako da bo stran hitro (končno) nared. Sestanek sem predčasno zapustil, da sem ujel vlak domov. Na postaji sem srečal kolega Kristjana, s katerim sva že zjutraj prišla z istim vlakom, samo da sva se srečala šele, ko sva izstopila, in vožnja je v pogovoru z njim hitro minila. Ko sem prišel domov, sem najprej v miru povečerjal (ura je bila sicer že deset, ampak vseeno). Malo sem še prelistal novo številko Demokracije in prebral najljubše rubrike v
Družini, pospravil posodo in ura je bila že enajst. Še en mail pošljem, potem grem pa spat, sem si mislil, ampak pričakalo me je 25 neprebranih mailov.
Človek cel čudovit sončen dan sedi za računalnikom in bere e-pošto ter odgovarja nanjo, potem pa ga ob prihodu domov pričaka 25 neprebranih sporočil?! 
Kako naj gre človek sploh spat?! Vsa so bila seveda v zvezi z že omenjeno ekskurzijo, na srečo nič posebnega, in sem jih na hitro preletel, nanje odgovoril, copy/paste-al del vsebine, potem pa naletel na prošnjo za sponzorstvo, ki naj bi jo poslali proizvajalcem avtomobilov in "rent a car" podjetjem, v angleščini. In to kakšni angleščini!
Človek res ne ve, ali bi se jokal ali smejal. Najhuje je bilo to, da je šla prošnja že skozi več parov rok in pregledalo jo je tudi več parov oči, med drugim tudi jaz, nazadnje pa profesorica angleščine (ki pa je odpravila samo slovnične napake. Sicer smo ji neizmerno hvaležni, da za nas opravlja delo lektorice.), pa je bila še vedno (ali pa ravno zato) katastrofalna. Brušenje in piljenje prošnje mi je vzelo še eno uro časa, potem pa sem končno poslal mail, zaradi katerega sem sploh prižgal računalnik. Malo sem še posurfal po spletu in naposled odšel spat. Sanjal nisem, kot ponavadi, saj spim premalo, da bi si lahko privoščil razkošje izleta v deželo sanj, čeprav se moram pohvaliti, da mi je ta teden dve noči uspelo prespati in da sem celo sanjal. Če si želim to razkošje privoščiti tudi danes, moram iti takoj spat.
WIDGETIZE