Erasmus student's diary

Ko sem jih končno našel, so bili ravno pri maši. Z veseljem sem se jim pridružil. Ko so spakirali in otovorili svoje "konjičke", smo se zavihteli nanje in takole pozirali za levo fotografijo. Preden smo se zares odpeljali proti Međugorju, smo seveda še pozajtrkovali, potem pa smo jo mahnili kar po hitri cesti, ki vodi iz Splita.

Pihal je močan protiveter, tako da je bilo treba za solidno hitrost pošteno zavrteti pedale. Gregor je spredaj navdušeno divjal, kmalu pa smo spoznali, da je za divjanje škoda energije in smo tempo pač prilagodili vremenskim razmeram. Tako smo počasi, a vztrajno, požirali kilometre in vožnja je minevala brez posebnosti, dokler ni Marko, ki je vozil pred mano, začel zavirati. Pravočasno sem se odzval in tudi sam stisnil zavorni ročici, hkrati pa sem se obrnil nazaj in zavpil "Pazi!". Ko sem se spet obrnil naprej, sem ugotovil, da smo se ustavili. To sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi pred kratkim kupil SPD pedalov. Ti kolesarju omogočajo, da postane eno s kolesom: to je dobro, ker lahko pri enaki frekvenci vrtenja proizvede večjo moč in slabo, ker mirujoče kolo samo ne more stati pokonci. Ker sva bila s kolesom še vedno neločljivo povezana, sem se na tleh znašel tudi sam in to le nekaj centimetrov od koles nekega golfa. Na srečo sem jo odnesel le z majhno prasko. Tisti s slabšimi želodci rajši ne pomislite na to, kaj bi se zgodilo, če bi v tistem trenutku namesto omenjenega golfa mimo pripeljal kakšen tovornjak.

Po 90 km smo naredili daljši postanek za malico in kopanje. S prstom po zemljevidu smo izračunali, da nas čaka še kakšnih 60 km. Ker smo pot nadaljevali šele ob petih, smo računali, da bomo do teme v Međugorju, a smo se ušteli. Od nekod se je vzelo še 20 km in ujela nas je tema. Prižgali smo dve sprednji in dve zadnji svetilki (skupaj, ne vsak) in kolesarili naprej. Vožnja v temi je bila precej neprijetna, a zato toliko bolj razburljiva: ko drviš s 40 km/h po slabem asfaltu po klancu navzdol, čeprav vidiš le dva metra pred sabo, pa še to slabo, tik za tabo pa še trije kolesarji, od tega eden z lučjo, se lahko Gardaland in Mirabilandija samo skrijeta.

Ko smo prispeli v Međugorje sem se pred cerkvijo še enkrat zložil po tleh. (Na tako dolgi vožnji s kolesom pač postaneš nerazdružljiv, kolo pa, kot sem že omenil, samo ne more stati. Lahko bi se tudi reklo, da sem bil neroden, svoje pa je prispevala še utrujenost.) Tokrat mi je uspelo pomesti po tleh še Gregorja. Hitro je pristopilo nekaj ljudi, pripravljenih pomagati. Pomoč seveda ni bila potrebna. Prenočišče smo dobili pri Josipu, čisto nenačrtovano, kot ptice pod nebom in lilije na polju (Mt 6,25-34). Pomlatili smo še pol kile makaronov s paradižnikovo omako, potem pa spat.


Avtor prve fotografije je črn smetnjak (pravzaprav je služil le kot stojalo, samosprožilec je nastavil MB). Avtor druge fotografije je MB.