Erasmus student's diary

Pred nami je bil dan počitka: v načrtu smo imeli izlet v Mostar in čevapčiče. Ker nas je etapa Split – Medžugorje pošteno utrudila, zjutraj nismo pretiravali s prezgodnjim vstajanjem. Po zajtrku smo se odpravili v cerkev, kjer se je že zbrala množica Italijanov. Maša v italijanščini je bila zelo lepa, saj so Italijani navdušeno prepevali. V cerkvi je vladalo neko posebno vzdušje, ki pač vlada na romarskih krajih. Čeprav sem le sem in tja razumel kakšno besedo, sem prepoznal evangeljski odlomek, berila pa mi ni uspelo prepoznati (razumel sem le nekaj o veselju, darovanju, Bogu in ljubezni), zato sem zvečer pred spanjem vzel v roke Sveto pismo, da bi razvozlal skrivnost „italijanskega“ berila. In glej, Sveto pismo se mi je odprlo ravno na pravi strani: „ …kajti Bog ljubi veselega darovalca.“ (2. pismo Korinčanom 9,6-10)

Po maši smo se preoblekli v kolesarsko opremo, zajahali kolesa, tokrat brez torb, in se odpeljali proti Mostarju. Kmalu smo lahko še enkrat preverili, zakaj se Medžugorju reče Medžugorje. Prijetnemu vzponu je sledil hiter spust po serpentinasti cesti. Zgodba se je še enkrat ponovila, le da je bil vzpon krajši, spust pa daljši, in že smo bili v Mostarju. Mesto je znano po kamnitem mostu, ki se pne 20 metrov nad reko Neretvo. Mesto se ne imenuje po njem, ampak po Mostarjih, njegovih stražarjih. Spustili smo se k vznožju Starega mosta, do reke, ki nas je vabila, naj se v njej ohladimo. Žal nismo imeli kopalk. Imel pa jih je lokalni junak, ki je stal na mostu na napačni strani ograje in se pripravljal na skok. Medtem so njegovi pomagači od predstave željnih turistov pobirali denar. Skakalec je stopil na rob, s hrbtom obrnjen proti vodi, zanihal je nazaj, a se je z rokami ujel za ograjo. Še enkrat. In še enkrat. Tako je kakšne četrt ure „afne guncal“, nato pa ga je zamenjal drug skakalec, ki je končno, precej neatraktivno, skočil. Sam si sicer ne bi upal skočiti s takšne višine, ampak tisti fantje bi se pa lahko izkazali vsaj z lepim skokom na glavo, če ne s salto nazaj z dvojnim vijakom, če že služijo na ta račun. „Most in drugi breg si bomo ogledali kasneje,“ smo sklenili. Najprej je bilo treba potešiti lakoto. Pri izbiri gostilne smo imeli res srečno roko. „Gazda“ nam je dovolil, da smo zadaj na terasi parkirali kolesa, nam poleg njih pogrnil mizo, kjer sicer tisti dan ni stregel, in bil sploh na moč prijazen in ustrežljiv. Priporočil nam je svežo limonado in ražnjiče: polovica odprave je ravnala v skladu s priporočilom, druga polovica pa je neomajno vztrajala pri že dolgo pričakovanih čevapčičih. Ražnjiči so bili odlični, kolesarji bi si sicer želeli malo več krompirja, pika na i pa je bila odlična baklava. Kolesa smo smeli pustiti kar tam, ko smo se odpravili še na kratek sprehod čez most. Ob odhodu smo „našemu“ gostilničarju obljubili, da če bomo še kdaj tam, pridemo spet in da bomo njegovo gostilno priporočili tudi drugim. Žal sem ime gostilne pozabil.


1. razlog za obisk Mostarja. (foto: MB)

2. razlog za obisk Mostarja. (foto: MB)

Na poti nazaj sem najprej umiral od dolgčasa, ko smo drveli po ravnini ob Neretvi, končno pa smo jo prečkali in se zagrizli v še en serpentinast klanec. Z Gregorjem sva si ga pošteno privoščila in sva ga prevozila „na polno“. Kmalu smo sklenili krog in se vrnili nazaj na cesto, po kateri smo vozili proti Mostarju. Zdaj smo seveda zavili v nasprotno smer in kmalu smo bili pri Josipu. Naredili smo dobrih 60 km. Po večerji smo se povzpeli še na Križevac, polovica odprave v „šlapah“. V daljavi so bliski parali nočno nebo, do nas so na srečo prišli le zvoki grmenja in nekaj kapljic. Na poti navzgor smo še srečali nekaj romarjev, ki so se vračali, kmalu pa smo navdušeno ugotovili, da smo zadnji, ki bomo tisti dan na vrhu. Spust je bil adrenalinski: po gladkih skalah nepravilnih oblik, s samo dvema lučkama. Na poti smo srečali še bosonogo romarko, ki ji je pripadel častni naziv „zadnja na Križevcu 10. avgusta 2007“. Ko smo se vrnili nazaj v naše prenočišče, je začelo deževati zares. Hvaležni Bogu za čudovit dan smo utrujeni popadali v postelje.