Erasmus student's diary

Najprej nekaj misli ob svetovnem dnevu kontracepcije, sledi nasvet za študente in za konec še o zatonu direktorjev informatike.

Dve objavi nazaj sem obljubil še nekaj besed ob svetovnem dnevu kontracepcije. S sporočilom „Življenje. Živi svoje, preden ustvariš novo.“ ne bi bilo nič narobe, če bi se pojavilo v kakšnem drugem kontekstu. Lahko bi pomenilo poziv k odgovornosti: „Končaj šolo, najdi službo in stanovanje in šele nato imej otroke.“ V okviru svetovnega dneva kontracepcije pa izzveni v obliki: „Uživaj, dokler lahko, saj ko bo tu otrok, bo tega konec.“ Ko se par odloči za spolni odnos, bi moral dopustiti, da njuna ljubezen obrodi sad, oziroma se odpovedati spolnosti na plodne dni, če za naraščaj pač ni pripravljen. To pa seveda zahteva globok odnos med partnerjema in pripravljenost za odpovedovanje, kar pa seveda moderni hedonistični družbi ne diši. Tako je spolni odnos, ki naj bi bil popolna podaritev dveh, ki si obljubita zvestobo do smrti, vrhunec ljubezenskega odnosa, zreducirala na eno od mnogih poti do užitka, eno od prostočasnih aktivnosti pač. „Samo kondom natakneš pa ne bo zanosila, pa še pred spolno prenosljivimi boleznimi te zaščiti!“ „Skok v posteljo za eno noč?“ „Ni problema, zakaj pa ne?!“ Je odgovorna spolnost res samo to, da uporabiš kontracepcijo?

Štiri leta sem moral hoditi na faks, da sem jo odkril. Internetno knjižnico namreč. (To sicer ni edini spletni informacijski vir, ki ga ponuja Univerza v Ljubljani, vendar se odkrivanja ostalih še nisem lotil.) Gradivo v njej je dostopno z računalnikov Univerze v Ljubljani, z njih pa si lahko ustvariš tudi uporabniško ime in geslo za dostop do literature od doma. Genialno! Namesto da bi dobrih 400 strani debela knjiga ždela ob moji tipkovnici, jo enostavno listam kar na zaslonu, iščem po njej in delam zapiske k določenim stranem. Pa še njeno tovorjenje iz knjižnice in nazaj mi je prihranjeno.

Študiram informatiko in moja želja je bila, da bi po končanem študiju dobil zanimivo službo v velikem podjetju s hitro možnostjo napredovanja in bi čim prej postal CIO (Chief Information Officer). Kako imenitno se sliši! V slovenščini se mu nekoliko manj imenitno reče direktor informatike in skrbi za računalniško oziroma informacijsko podporo poslovnemu procesu: razvoj/uvajanje/vzdrževanje informacijskega sistema, nakup strojne opreme, skrb za informacijsko infrastrukturo (omrežja, podatkovne baze, …) in še kaj. Skratka razburljivo. Erasmus semester na Management Center Innsbruck in predmet Ekonomika poslovanja pri profesorju Mihelčiču (ker smo zadnja generacija na starem programu, smo imeli še neokrnjen predmet, ki se je izvajal dva semestra) pa sta mi razodela, da je mesto CEO-ja (Chief Executive Officer) še neprimerno bolj razburljivo. Čeprav je CEO „samo“ direktor, brez informatike, sem se odločil, da je to moje življenjsko poslanstvo.
Do direktorskega stolčka vodita dve poti: bodisi ustanoviš lastno podjetje bodisi zasedeš direktorsko mesto že obstoječega podjetja. Obe poti sta strmi in ovinkasti, zaenkrat pa kaže, da se bom podal po drugi, kljub temu da sem danes dobil genialno poslovno idejo. Prvi korak bo študij managementa, oziroma po naše ravnateljevanja, v tujini.
Še dobro, da bom raje CEO kot CIO, saj strokovnjaki ugotavljajo, da se obdobje direktorjev informatike bliža koncu. Prosto z bloga Nicholasa Carrja: „Legendarni CIO Max Hopper je že leta 1990 napovedal, da bo v prihodnosti zaposlitev novega direktorja informatike enako smešno, kot če bi danes (se pravi leta 1990) zaposlili direktorja za vodo ali plin.“ Prihodnost je očitno pred vrati.
Zanimivost: na poklicnem usmerjanju ob koncu gimnazije, mi je računalniški test interesov predlagal poklic direktor informatike.