Erasmus student's diary

Včerajšnji dan je bil spet eden tistih neverjetno napornih, pa vendarle na moč osrečujočih dni. Po dobrih treh urah spanja sem vstal že ob 7h, in ne ob 8h zjutraj, kot je za mojo nedeljo običajno. Spanec smo si skrajšali za eno uro, da smo šli lahko že ob 8h k maši v Višnji Gori, potem pa na pot proti Koroški. Včeraj je bila namreč v Celovcu osrednja kulturna prireditev na koroškem, tradicionalna Koroška poje. Na vsakoletnem koncertu nastopajo slovenski zbori s Koroške,v goste pa povabijo tudi rojake iz Slovenije. Letošnja Koroška poje je bila posvečena dr. Francetu Ciganu, duhovniku, glasbeniku in vzgojitelju, stricu moje tete (kakšno je njegovo sorodstveno razmerje do mene, pa razvozlajte sami). Teta, ki živi v Celovcu, je za letošnjo prireditev izbrala vezna besedila, njih branje pa zaupala svoji nečakinji in nečaku, katerega blog pravkar prebirate. S sestro sva se kar izkazala, kakšen pa je bil koncert pa težko sodim, saj se v zakulisju ni kaj prida slišalo. Gotovo je bil odličen, saj je v dvorani po vsaki točki odmeval bučen aplavz, pa tudi sama imena nastopajočih so jamčila za to: naj omenim samo Natašo Valant in Bernardo Fink Inzko. Sam se bom o odličnosti koncerta na lastna ušesa prepričal, ko si ogledam posnetek.
Vrhunec dneva je bil postanke med potjo domov, kaj točno je to bilo, pa naj ostane skrivnost. Domov smo prispeli precej pozno in kljub temu da me je čakalo še pakiranje, sem najprej odšel k sosedu, da bi s pomočjo njegovega zunanjega GPS modula, ki nam ga je bil pripravljen velikodušno posoditi, na mojem prenosniku usposobila navigacijo, ki bi skrbela, da se po ZDA ne bi lačni iskali McDonaldsov. Po nekajurnem poskušanju sva obupala, sosed pa nam je poleg GPS modula posodil še svoj HP iPaq pametni telefon, ki z njim brezhibno deluje. Za to neverjetno velikodušnost se mu iz srca zahvaljujem. Ko sem prišel domov, je bila ura že enajst in bil je že skrajni čas, da se lotim pakiranja, sploh ker sem bil že čisto izmučen in sem le še s težavo držal oči odprte. Prejšnje generacije DŠI so nam v svoji zapuščini zapustile tudi preverjen seznam stvari, ki jih je potrebno vzeti s sabo na ekskurzijo po ZDA, zato je bil prvi korak mojega pakiranja tiskanje omenjenega seznama. Sledila je težka odločitev: nahrbtnik ali kovček. Težka zato, ker v kovček še nikoli nisem pakiral, se je pa zaradi svoje prostornosti ponujal kot ugodnejša varianta. Mami mi je sicer ponudila pomoč pri pakiranju, a je zaradi moje "hitrosti" hitro obupala in odšla spat. To bi moral storiti tudi sam, saj sem si obljubil, da si nikoli več ne bom "privoščil" neprespane noči, vendar se je pakiranje vleklo in vleklo, mimogrede pa sem postoril še kup manjših opravkov, s katerimi sem v svoji maniri odlašal do zadnjega trenutka pred odhodom. Tako sem ob 4:15, ko bi moral že vstati, še tiskal en račun za sponzorja in vlogo za finančno pomoč pri ekskurziji za na občino, skočil še pod tuš in zložil v kovček še zadnje malenkosti. Natisnjeno pošto je bilo treba še na več mestih podpisati in ožigosati, zložiti v kuverte ter nanje nalepiti znamke. Za zajtrk je zmanjkalo časa, saj se je pred hišo že ustavil kolegov oče, ki naju je odpeljal na Letališče Jožeta Pučnika. Med vožnjo na letališče sem že začel "prinašati notri" primanjkljaj v spanju, ki se mi je nabral v preteklih dneh. Ob 5:30 smo se začeli počasi zbirati kolegi, bolj kot ne neprespani, a dobro razpoloženi in polni nestrpnega pričakovanja odhoda.

Ko smo se končno vkrcali na letalo, se je potovanje začelo čisto zares. No, še prej so letalo osvobodili ledu, ki se je nabral na njem, kar je povzročilo nekajminutno zamudo, ki je verjetno botrovala temu, da smo zamudili naš let za LA. A pojdimo lepo po vrsti. Leteli smo z majhnim letalom družbe Air France, ki pa je imelo to dobro lastnost, da sta bili kar dve tretjini sedežev ob oknih. In bilo je kaj videti! Hribi so se kopali v jutranjem soncu in lahko smo uživali v lepotah narave, ki jih je Stvarnik tako radodarno nasul v raj pod Triglavom. Naš košček raja pa je majhen in kmalu smo občudovali gore naših sosedov. Čeprav me je premagovala utrujenost, sem se močno trudil ostati buden, saj sem se hotel do sitega naužiti lepote, ki se je razprostirala pod nami. Še nekaj me je držalo pokonci – upanje, da bom med dolinami ugledal Innsbruck, kjer sem predlani preživel čudovit zimski semester v okviru študentske izmenjave Erasmus. In res, zagledal sem ga, ugnezdenega med zasneženimi vrhovi, ob bregovih Inna: razločil sem najprej letališče, potem, ko smo bili tik nad njim, pa še stadion, železniško postajo ter staro mestno jedro. V mislih sem objel prijatelje in kolege, s katerimi sem tam preživljal lepe trenutke. Potem sem utrujenosti pustil, da me je premagala. V Parizu nas je pričakala megla. Do odhoda letala za LA je bilo še pol ure, kar je bilo manj, kot smo načrtovali, a smo vseeno upali, da nam ga bo uspelo ujeti. Avtobus, ki naj bi nas popeljal do terminala E61 je prišel dokaj hitro, a smo spet izgubili nekaj dragocenih minut, ko smo izstopili že pri terminalu D. Na naslednjem avtobusu je bilo v sliki in besedi razloženo, kakšno pot bo opravil avtobus in kje moramo izstopiti. Ko smo prispeli do vhoda E2, smo se zapodili proti našemu terminalu, kjer pa nas je pričakala še ena kontrola ročne prtljage. Kot da na Brniku niso bili dovolj učinkoviti! (Res niso bili, saj so pri enem kolegu našli še šampon, deodorant in kar je še takih po novem prepovedanih stvari.) Po kontroli nas je pozdravil napis, ki nas je obvestil, da je do terminalov, med katerimi je bil tudi E61 od 3 do 7 minut hoje. Z Dejanom sva se zapodila v izvidnico, a sva razočarana ugotovila, da bodo v LA odleteli brez nas. Stevardesa je ravno še prišla po seznam potnikov in se kot zadnja vkrcala na letalo. Gospod pri "šalterju" nas je prijazno obvestil, da nam bo priskrbel prostor na naslednjem letu in problem je bil rešen. Dobili smo še bon za sendvič in "soft drink", kar se je izkazalo za nemalo stvar, saj so bile sicer cene astronomske. Za tri četrt litra vode npr. sem odštel tri evre in pol. Čakanje na naslednji let smo si uspešno skrajšali in že smo se vkrcali na Boeing 777, mrcino, ki sprejme 310 potnikov in nas zdajle, ko tole tipkam, nosi čez Lužo.
Letenje je super! Žal trenutno ne morem občudovati razgleda, saj ne sedim ob oknu, pa tudi sicer ga ni, ker smo med oblaki 32000 čevljev visoko (Če vas zanima, koliko metrov je to in uporabljate Opero, stisnite CTRL+t, potem pa vtipkajte "g 32000 feet in m" in pritisnite ENTER.). Sedim v relativno udobnem sedežu, na mizici počiva prenosnik (internet žal ne dela, čeprav je na voljo mrežni priključek). Poslušam klasično glasbo, ki jo sicer moti hrup letalskih motorjev in piš zračnega toka, in tipkam. Najedel sem se, vroče mi ni, dobili pa smo tudi zamaške za ušesa, pokrivalo za oči in deko, da lahko udobno zaspimo, kar bom sedaj tudi storil. Potnikom sta na voljo hrana in pijača, pred sabo pa ima vsak na dotik občutljiv zaslon, na katerem si lahko izbira vsebine po želji: od risank, serij, spremljanja trenutnega položaja letala, do filmskih uspešnic, ki se pri nas trenutno vrtijo v kinematografih, do dokumentarnih filmov in novic ter iger. No, polovica stvari ne dela. Ura je 17:47, letimo že štiri ure in pol, čaka pa nas še sedem ur leta. Malo se bom še pretegnil, potem pa spat.