Erasmus student's diary

Ničesar ne bi imel proti, če bi se naše potovanje končalo že kak dan prej in komaj sem že čakal dan odhoda. Let v Evropo sem mirno prespal, prav tako let iz Pariza v Benetke, tako da nimam težav z "jet lag"-om. Prihod v Benetke se je izkazal za pametnega, saj smo samo pobrali prtljago in se sprehodili z letališča. Poslovili smo se, potem pa smo se razporedili po avtomobilih, s katerimi so po nas prišla dekleta ali starši. Hvala Marku, njegovemu očetu in bratu, s katerimi sem se peljal domov ter seveda njegovi mami, ki je za nas pripravila odlične sendviče. Vožnja domov je ob pripovedovanju o čezlužnih dogodivščinah hitro minila. Mami in sestra sta me bili veseli, prav tako jaz njiju. Lepo je biti spet doma. Seveda sem si za večerjo privoščil müsli z jogurtom – navadnim, seveda. V Ameriki sem ga je del samo dvakrat: obakrat je bil edini navadni jogurt med množico jogurtov vseh mogočih okusov. Prvič je bil uvožen iz Grčije in je bil seveda odličen, drugič pa je bil pristni ameriški "low fat" (z malo maščobe) in brez okusa.

Spat sem šel ob dveh (moj običajni urnik, kar lahko preverite, če pogledate čas objave posta, ki pa ga bo treba najkasneje čez en teden spremeniti), zjutraj pa malo potegnil do enajstih. Dežju navkljub sem se potem usedel na kolo in naredil en krog, 85 km. Kolo sem resnično pogrešal, pogrešal pa sem še nekoga (koga, naj ostane skrivnost, da ne bo preveč osebno ), kar je bil tudi glavni razlog, da sem se v takem vremenu sploh spravil na kolo in se odpeljal na obisk.

Včeraj, se pravi v soboto, drugi dan po vrnitvi, me je poklical prijatelj in me je izzval na košarkarski dvoboj. Seveda sem z veseljem sprejel in navdušen ugotovil, da me noge komaj kaj bolijo in da tudi do koša še lahko vržem, mi je pa malo primanjkovalo sape, za kar je kriv prehlad, ki sem ga sicer prebolel v dveh dnevih, ampak iz pljuč še vedno čistim njegove ostanke. Po uri košarke v lepem aprilskem vremenu (malo je rosilo, potem pa je posijalo sonce), sva jo mahnila še na lahkoten tek v dežju do slapov Kosce in nazaj. Popoldne sem ponovil obisk od včeraj, tokrat z avtom in vlakom v eno smer ter vlakom in avtobusom v drugo. Obisk je bil tako kot vedno čudovit, se je pa načrt vrnitve ponesrečil, saj zadnji avtobus za Višnjo Goro ni vozil. Na pomoč sem poklical mami, za prevoz se ji najlepše zahvaljujem. Z vlakom sem torej prispel v Ljubljano, do odhoda avtobusa sem imel še 40 minut časa. V podhodu sem si privoščil jogurt, potem pa sem jo mahnil na "slovenski fast food": burek. Na avtobusni postaji sem se usedel v čakalnico, užival v bureku in jogurtu ter se zabaval z opazovanjem čudaka, ki je vztrajno tipkal po računalniku, namenjenemu plačljivemu dostopu do interneta. Minut seveda ni kupil. Po kakšnih 15 minutah se je naveličal, človek bi mislil, da bo odšel, pa se je samo presedel za sosednji računalnik. Tukaj je obupal malo hitreje in je odšel, ampak se je kmalu vrnil še na zadnji poskus. Ko je bilo do odhoda avtobusa še deset minut, sem se odpravil na mesto, od koder običajno odpelje, številka 21 se mi zdi, da bi se vkrcal in kupil vozovnico. Čakal sem pet minut, čakal sem deset minut, po dvajsetih minutah čakanja pa sem poklical mami naj pride pome. Jezil sem se sam nase, kako sem lahko spregledal, da zadnji avtobus iz Ljubljane ob sobotah ne vozi. Doma sem seveda to še enkrat preveril in ugotovil, da bi pravzaprav moral voziti. Očitno je odpeljal z mesta s številko različno od 21 in mi ga je uspelo zgrešiti. (Sem pa vsaj srečal dva stara prijatelja, ki sta lepo deževno vreme izkoristila za sprehod pod dežnikom.) Še eden od razlogov za to, da se ne vozim z avtobusom, ampak z vlakom. Vlak je zakon.