Erasmus student's diary

Po načrtu naj bi vstala že ob sedmih, vendar je imel Tomaž težave s prebujanjem. Po nekaj neuspelih poskusih bujenja, sem nazaj zaspal še sam in se prebudil dvajset minut do devetih. Ko sva se dokončno prebudila, se umila in napravila, sva odšla na pošten angleški zajtrk, ki ga sestavljajo jajce, šunka, štručka z maslom, klobasa, fižol in krompir ter seveda čaj z mlekom. Vse to za slabih pet funtov, kar je relativno malo, saj je tukaj sicer vse zelo drago.



Po zajtrku sva sestavila okviren načrt ogledov, vnesla najine postaje v Garmina ter se odpravila proti najini prvi destinaciji, muzeju znanosti (Science museum). Spotoma sva si od zunaj ogledala še naravoslovni muzej (Natural History Museum) ter občudovala lepe soseske značilnih visokih in ozkih hiš.



Muzej znanosti je bil poln živžava, saj se je v njem trlo skupin osnovnošolcev. Najbolj živahno je bilo v delu imenovanem Izstrelitvena ploščad (Launchpad), kjer lahko obiskovalec (predvsem mlajši) izvede celo vrsto zanimivih poskusov s področja magnetizma, zvoka, optike, elektrike, … Uživali smo vsi, mali in veliki otroci. S pogledom sva ošvrknila še dve priložnostni razstavi, od stalnih pa sva si bolj ali manj temeljito ogledala Matematiko in računalništvo ter Zgodovino medicine in Zgodovino plovil (Tomaž) oziroma Zgodovino letalstva (jaz).

S poti proti Buckinghamski palači sva zavila še v park Hyde, kjer sva si malo odpočila ob spomeniku princu Albertu. Kraljičina rezidenca ni bogvekaj, tudi stražarja s smešnimi kapami ne, dodatno sem bil razočaran, ker nimata sabelj, temveč puške, pa še to ne tistih lepih paradnih, ampak nekaj v slogu M-16. Nevredno fotografije. Potem sva odpešačila naprej, po poti spomina na princeso Diano, mimo vojašnice in mimo dveh konjenikov, ki sta trenirala.



Navdušilo me je še veliko gradbišče z zanimivimi žerjavi, majhen pes, ki se je podil po parku kot za stavo ter veverica, ki se skoraj nič ni bala ljudi.



Za turistični ogled "Westminster Abbey"-ja se nisva odločila, sva pa sklenila, da se vrneva k večernemu bogoslužju ob petih. Pot sva nadaljevala do parlamenta (ogledala sva si ga samo od zunaj, ker si notri lahko ogledaš zgolj zasedanje parlamenta, pa še na to moraš čakati pol ure), ki je z mogočnim stolpom Big Ben name naredil pošten vtis, potem pa sva se s podzemno zapeljala do Londonskega stolpa (The tower of London) in "stolpa mosta" (Tower bridge). Prej sva zavila še v KFC, kjer sva se podprla za nadaljevanje poti. S podzemno nazaj do "Westminster Abbey"-ja, kjer sva sodelovala pri večernem bogoslužju. Bilo je samo besedno: molili smo vero in oče naš ter poslušali dve berili, predvsem pa ubrano zapete psalme ter hvalnice.





Kljub temu, da sva bila dobrih pet kilometrov od "doma", sva namesto avtobusa, podzemne ali taksija vzela pot pod noge. Pot ob Temzi je bila kljub dežju in vetru prijetna: opazovala sva avtomobile in kolesarje (bilo jih je res veliko, vsi so poskrbeli, da so bili dobro vidni, in večina jih je vozila res hitro), se zabavala ob dejstvu, da vozijo po levi, se pogovarjala, pa tudi molče ukvarjala vsak s svojimi mislimi. Preden sva si privoščila zasluženi počitek, sva zavila še v trgovino Marks & Spencer, ki nad vhodom nosi napis "preprosto hrana" (Simply Food), kjer sva se založila z vedri (dobesedno) odličnih čokoladnih sladkarij, steklenico mošta ter zajtrkom in malico za na pot. Jutri se namreč vračava domov. Komaj čakam!