Erasmus student's diary

Danes zjutraj sem po prihodu v Innsbruck najprej skočil na MCI, da sem si dolpotegnil potrdilo o opravljenih izpitih (na FRI-ju, seveda), nato na SOWI, sestrično naše FDV, kjer sem omenjeno potrdilo natisnil, nazadnje pa še na pošto, da sem omenjenega in še nekaj drugih papirjev poslal domov, da bom dobil štipendijo ali dve. Kupil sem 10 kuvert, ker posameznih ne prodajajo in eno izmed njih napolnil s potrebnimi papirji, jo naslovil ter poslal "nach Slowenien". Postavka na računu se je glasila: "1 Brief priority, Slowakei". Z zamudo sem prispel na MCI, kjer sem bil s kolegi dogovorjen, da bomo naredili "written assignement" za "Informationsmanagement II". Dve uri smo pacali dve strani besedila in še ti dve nista bili kaj prida ter tako potrdili star asdf pregovor. Profesor pri "Agile Softwareentwicklung und Projektmanagement" se je danes zelo potrudil: samostojno smo predelali tole, tole in tole. Po "predavanju" sem se odpravil na lov za knjigo Kenta Becka, Test Driven Development by Example najprej v Libro, kar se je izkazalo za strel v prazno in nato v knjigarno Tyrolia. Pred njo je stal prodajalec uličnega časopisa "20er", ki sem mu že prejšnji teden obljubil, da ga bom kupil, pa se potem nisva več srečala. Izpolnil sem obljubo potem pa sva še malo pokramljal: prihaja z Madžarske in ko bo prodal še zadnja dva izvoda časopisa, bo odšel domov. Pohvalil se je, da govori Slovaško in da ima prijatelja v Celju. Tyrolia je zelo lepa in dobro založena knjigarna, podobna Konzorciju. Prijazna uslužbenka je ugotovila, da željene knjige žal nimajo, zato mi jo je naročila in v ponedeljek jo lahko pridem iskat. Kolegi so me opozorili, da se velja udeležiti gostujočega predavanja prof. Karlheinza Essla, ker da bo po njem pogostitev in pivo zastonj. Pa tudi predavanje naj ne bi bilo slabo. In res: Predavatelj je navdušil s svojo življensko izkušnjo. Pa tudi pogostitev ni bila slaba. Pravzaprav je bila odlična. Ob žlahtni in malo manj žlahtni kapljici (pivu) smo s kolegi še malo pokramlajli. Ja, mein Deutsch ist schon ein bisschen besser geworden.

Še nekaj o predavanju in predavatelju: prof. Karlheinz Essl se je rodil leta 1939 v Šmohorju (Hermagor), na študiju v ZDA je spoznal svojo ženo in leta 1959 začel delati za podjetje Schömer, ki je bilo v lasti njegovega tasta. Leta 1976 je podjetje prevzel sam in začel s tako imenovanim "Do-it-yourself" konceptom in rodil se je bauMax. Istega leta sta z ženo začela zbirati umetniška dela sodobnih avstrijskih umetnikov. Leta 1999 je vodstvo podjetja prepustil svojemu sinu, sam pa je ostal predsednik nadzornega sveta. Istega leta je odprl muzej "Sammlung Essl - Kunst der Gegenwart". Danes ima v zbirki 6000 umetniških del, bauMax ima 122 prodajaln, 6700 delavcev in 1,2 milijardi evrov prometa letno. Predvidena širitev na nove trge, med drugim v Turčijo, in povečanje prometa ter utrditev položaja vodilnega trgovca v branži.
Naslov predavanja je bil "Podjetništvo in družbena odgovornost". Predavatelj je predstavil kako si podjetje bauMax predstavlja in uresničuje družbeno odgovornost. bauMax-ov model je povzel v nekaj točkah:
družinsko podjetje, lani so izstopili iz borze, ker zaradi pritiska vlagateljev niso mogli uresničevati svojih načrtov;
"Do-it-yourself" (V bauMaxu kupiš material in potem karkoli že narediš sam.);
krščanska etika (prof. Essl je protestant);
zadovoljstvo stranke;
zadovoljstvo zaposlenih;
poštenost do poslovnih partnerjev;
trajno gospodarjenje (Ne zasledujejo kratkoročnih dobičkov.);
socialna angažiranost (bauMax se zavzema za ljudi, ki so telesno ali duševno prizadeti, in jih vključuje v svoje ekipe sodelavcev, kot enakovredne člane. Ta točka se me je še najbolj dotaknila, saj je o delavcih govoril z neverjetno energijo in ponosom. Pokazal je slike nasmejanih delavcev, tako prizadetih kot "normalnih". Povedal je tudi, da prizadeti delavci prolnijo ekipe s pozitivno energijo in tudi kupci jih dobro sprejemajo.);
angažiranost za umetnost ("Umetnost in glasba kot izvira moči za vsakdan.");
velika vrednost za majhno ceno.
Potem se je še pošteno razgovoril o svoji galeriji in zbirki, kar pa me na žalost ne zanima preveč. Če bi kdo rad izvedel več, lahko pogleda sem. Trenutno razstavljajo dela sodobnih kitajskih umetnikov, zato je na slikah veliko nagcev. Zakaj? Tako umetniki protestirajo proti tabuizaciji golote na Kitajskem. Kar se mi je vtisnilo v spomin iz tega dela predavanja, je anekdota o tem, kako so vodilni podjetja bauMax skupaj ustvarjali sliko. Prof. Essl jih je povabil v svoj muzej, kjer ima tudi delavnice, kjer lahko obiskovalci sami ustvarjajo, zbral managerje okrog velikega platna, jim stisnil v roke čopiče in barve in jim rekel, naj skupaj naslikajo sliko. Vsak je začel ustvarjati na svojem koščku, bolj ali manj zadovoljen s tem, kar je ustvaril. Potem jim je rekel, da mora biti slika skupna, in ne sestavljena iz posameznih slik. Tako so začeli posegati v prostor drug drugega in popravili, oziroma pokvarili, slike svojih sodelavcev. Nastali so konflikti, ki pa so jih seveda uspešno rešili in nastala je čudovita umetnina. (O čudovitosti le te sam seveda dvomim, ampak o okusih se ne razpravlja.) Ta slikarska izkušnja je bila zanimiva simulacija dela v podjetju in izkušnja, ki je prispevala k osebni in skupni rasti vodilnega managementa.

Dober teden mineva od mojega prihoda v Innsbruck in skrajni čas je, da začnem dnevnik Erazmovega študenta. Če bi odlašal še kakšen dan, bi se namreč lahko primerilo, da bi ga začel pisati dan pred odhodom domov, ali pa raje, ker je toliko dela s pakiranjem in poslavljanjem in zadnjimi birokratskimi obveznostmi, kar po prihodu domov. Utrujen od potovanja bi pisanje seveda odložil na naslednji dan in tako naprej. V duhu misli sv. Janeza Boska: „Disciplina je temelj moralnosti in dobrega študija,“ se bom discipliniral in bom redno dodajal vsebino na pričujočo stran. Upam.

Začelo se je, ko je izšel razpis Socrates/Erasmus študentske izmenjave za študijsko leto 2006/2007. Leto poprej mi je razpis prišel v roke, oziroma na računalnik, le nekaj dni pred rokom za prijavo, zato sem letos pridno pogledoval na www.fri.uni-lj.si, da bom imel dovolj časa, da ga temeljito pregledam, premislim in se končno odločim. Ko sem končno dočakal težko pričakovani razpis, sem ga ne ravno temeljito pregledal, malo premislil, odločitev pa v svojem slogu potisnil nekam v prihodnost. Nekaj dni pred prijavnim rokom sem torej mrzlično brskal po spletnih straneh fakultet, ki so se mi zdele najbolj zanimive. Najbolj se mi je dopadla www.mci.at in v ponedeljek, 11. 9. 2006, ob 7.33 me je vlak odložil na glavni železniški postaji v Innsbrucku.

Da ne boste mislili, da je šlo do sem vse kot po maslu! Največji problem je bil, da mi z MCI-ja (Management Center Innsbruck), kljub temu da sem jim poslal nekaj vljudnih „mailov“ (v nemščini!), niso poslali vsebine predavanj, ki naj bi jih poslušal. Tako profesorjev na FRI-ju (Fakulteta za računalništvo in informatiko) nisem mogel prepričati, da mi ne bo ušel niti hlap znanja, ki bi ga sicer pil pri njih. (Pravzaprav o tem tudi sam nisem mogel biti prepričan, sploh sodeč po imenih predmetov, ki so jih ponujali na že omenjeni spletni strani, za smer, ki sem jo izbral, to je „Management & IT“, nemško „Management & Angewandte Informatik“. Se lepo sliši, kajne?) „Zakaj bi sploh moral prepričevati profesorje o čemerkoli, saj imamo vendar bolonjski sistem in enostavno zbereš 30 točk in semester, ki si ga opravil v tujini, ti doma priznajo,“ porečete. Prav imate, le da tu nastopi manjša težava: na FRI-ju nimamo bolonjskega sistema. Ostalih nevšečnosti ne bom omenjal, razen tele, ki si zasluži omembo, ker se je všečno znebila predpone „ne-“: posteljo v študentskem domu (rezerviral preko ÖAD) bom lahko dobil šele s 1. oktobrom, semester pa se je začel že 11. septembra. Trenutno stanujem pri sestrični moje mami Nadici in njenem možu Seppu v Weeru (okrog 20 km iz Innsbrucka), ki skrbita da se pri njiju počutim kot doma, za kar se jima iz srca zahvaljujem.