Puzzle

Od kar pišem blog, se mi pred očmi večkrat pokaže dilema. Naj pišem slovensko ali angleško? V jeziku, ki ga obvladam, v katerem razmišljam, čutim in živim, ali v jeziku, ki v današnjem svetu postaja nujno zlo. Znak razpoznavnosti in vsesplošnega razumevanja. In ne vem, kako naj se odločim.
Ljubim slovenščino. Vse besede, izraze, naše strešice na vrhu črk, kjer jih drugje nimajo in ne poznajo. Zapletena pravila in posebnosti. Še posebej mi je pri srcu moj domač jezik; ljubek miks slovanskega jezika, začinjenega z nemščino in italjansko melodijo.
Všeč mi je dvojina. Čeprav tudi nam, Slovencem povzroča težave, si moram priznati, da se vse sliši mnogo lepše in bolj romantično v dvojini. Greva? Pojdiva. Le Midva.
Pravijo, da se slovenščina sliši smešno. Da za nekatere situacije kot so filmi in besedila ni primerna. Ljubezenska besedila, ki v angleščini zažigajo, se v prevodu porazgubijo, ter postanejo osladno patetična. Se strinjam, res je včasih je tako. To se zgodi ob nepravilni uporabi, kot je naprimer dobesedni prevod in neobvladanju jezika. Ni čudno, da se stvar potem sliši smešno, nerodno in neumno.
Zdi se mi, da se je skozi (sicer kratko slovensko) zgodovino zvrstilo kar nekaj ljudi, ki so potrdili ravno nasprotno. Da je slovenščina jezik tudi umetnin.
Prvič se je pokazala s prevodom Biblije. Trubar je poskrbel za črkopis, Dalmatin pa je dokazal, da lahko še tako zapleteno in pomembno besedilo zaživi tudi v našem, takrat še novem in preprostem jeziku. Kar nekaj pomembnih ljudi se je za jezik zavzelo in ga negovalo. V njem so ustvarjali in ga razvijali. Nikakršnih presežkov... do romantike. Prešeren je poskrbel, da smo se uvrstili v sam vrh slovenske romantične lirike. Zapolnil je ogromen razkorak skoraj med ljudsko pesmijo in vrhunsko poezijo, ki lahko čisto pokončno in vzravnano stopi ob bok katerikoli drugi poeziji, z več stoletno tradicijo. Le spomnimo se sonetnega venca.
Ni moj namen, da bi vam predstavila vso slovensko literarno teorijo do današnjega časa. Poudariti sem hotela le, da se v slovenščini da. Da je lahko ljubka in očarjiva, če znamo delati z njo. In nikakor ni enostavno. Prav vsak vendar ne more biti pesnik ali pisatelj. Vsaj ne na
prvo žogo.
Stvari tudi niso tako zelo črne in mračne. Splošno znan in prepoznaven jezik nam omogoča in odpira nove možnosti. Svoje ideje lahko delimo z veliko večjo množico ljudi. Pravo maso v primerjavi slovenskogovorečim bralcem. To mi kot blogerki omogoča izziv. Odziv in obisk bloga je neprimerljiv pri prispevkih v angleškem jeziku, kot pri prispevkih v slovenščini. Angleščina mi omogoča, da svoje mnenje delim z ljudmi z druge strani sveta, jih spoznavam. Da lahko neomejeno potujem in pri sporazumevanju nimam težav.
Jezik in kulturo smo dobili v dar, naša naloga pa je, da se potrudimo in jo ohranimo. Naj bosta jezika vsak v svoj namen in uporabljena ob pravih okoliščinah. Naj jezik raste in se širi, vendar ne na podlagi angleških spakedravščin(novotvorb).



P.S. Vem da se večina sploh ni prebila čez cel post.. Ampak nima veze