Monday, 11. February 2008, 21:42:05
Vzrok moje slabe volje je danes čisto preprosta stvar. To se mi pogosto dogaja.. Iztirijo me lahko stvari, ki se VEČINI zdijo skoraj nepomembne. Mogoče imamo gen za to v družini? Nekateri temu pravijo kompliciranje, pikolovstvo, delanje problemov kjer jih ni. Je res tako? Meni se zdi, da je to stvar vrednot in življenjskega aspekta.
Tema prepira je bila danes prav prekleto primitivna. SMS. Več kot pol ure hude krvi in besedne vojne osebo ki mi veliko pomeni za klinčevo besedno sporočilo? Tako je.
Pravi, da.. mi skupek natipkanih črk pomeni preveč. Več, kot je njihova dejanska vrednost. Ter da je za to škoda časa. Da se prenos informacij prenaša v živo. Če pa je nujno, prek klica.
In jaz-se ne strinjam. Meni SMS pomeni informacijo, ki jo lahko sprejmem ali oddam skoraj kjerkoli. V življenjski nevarnosti ali le med dolgočasno uro fizike. Za klic potrebuješ več izpolnjenih dejavnikov kot za SMS. Mir, zasebnost, čas mora ustrezati klicočemu in klicanemu...
Jap. Raje pišem kot govorim. Tako si stvari uredim. Pred natrpanim dnevom, si recimo napišem svoje opravke. Preštejem jih in jih razporedim kronološko. Tudi če listek izgubim, ponavadi ne pozabim, ker so razporejene v glavi. Tudi pri besedilnem sporočilu je tako. Namesto par-minutnega spontanega in improviziranega zapravljanja impulzov svoje vprašanja ali misli raje strnem v tistih 160 tipkanih znakov.
Tu se mnenja razhajajo. Nekdo pokliče, ker misli da gre hitreje. Jaz se ne strinjam, ker večina mojih informacij ne presega 160 znakov(in s tem dveh centov, ki jih za to porabim). Drugo je, če govorimo o usklajevanju! Mislim tudi ne mislim, da tu ne gre le za hitrost. SMSi se mi zdijo bolj simpatični.
Začne se z rahlim piskom, za katerim se pojavi ikonica zaprte ovojnice. Ta pomeni neprebrano sporočilo in vabi... da jo odpreš in prebereš. Aaaa... Meni se zdi romantično:D
SMS tudi ne pomeni LE informacij. Meni pomenijo tudi pozornost. Malenkost. Včasih ne gole informacije. Pozdrav ali misel. Vprašanje o počutju. Opazko. Voščilnico. Opomnik... Sporočilni vrednosti ne konca ne kraja.
ON pa noče tipkat! Pravi, da to vzame preveč časa. Da ga zmoti. Bi morala biti užaljena, ker nisem vredna da mi nameni tiste pol minute, namenjene sporočilu? Bi bilo boljše da ga konkretno zmotim s klicem, karkoli bi mu rada sporočila?

Obsedenost? Čudni fetiši? Ne..